O nas

Marksistična organizacija Crveni je jugoslovanska organizacija delavcev in študentov zbranih okoli idej marksizma. Naš cilj je izgradnja delavske partije s komunističnim programom vzpostavljanja oblasti delavskega razreda. Crveni imajo dva uradna glasila: Časopis »Crvena kritika« v srbohrvaščini in internetno stran »Nova iskra« v makedonščini.

[Source]

Meščanski teoretiki liberalnih in konservativnih nazorov, od katerih so mnogi nekdanji »komunisti«, nas že leta prepričujejo, da je marksizem presežen in da ni alternative vladajoči paradigmi prostega trga. Kot primere v glavnem navajajo propad Sovjetske Zveze in drugih stalinističnih držav. V resnici, propad članic Vzhodnega bloka in podobnih držav ni predstavljal diskreditiranja socializma, temveč zlom deformiranih delavskih združb, bankrot stalinističnega režima, katerega birokracija je zlorabila ideje Marxa, Engelsa in Lenina, da bi ugrabila oblast iz rok delavskega razreda.

Izvorne ideje in prakse komunizma niso v nasprotju z demokratičnim odločevanjem. Nasprotno, komunizem lahko uspe edino če zraste iz najbolj demokratične državne ureditve – delavske demokracije, demokracije, ki počiva na oblasti delavskih skupščin. Naš cilj je re-afirmacija marksizma kot edinega zadostnega orodja za kritičen in znanstven pristop k razlaganju in reševanju perečih družbenih problemov. Kapitalizem se je izkazal za sovražnika človeštva in okolja, v katerem je svoboda ljudskih bitij žrtvovana prostemu trgu in kateri ne pozna drugih interesov, kot interesov peščice lastnikov velikega kapitala. Iz izkušenj vsakodnevnega življenja lahko jasno zaključimo, da v kapitalizmu velika večina izkusi bedo in suženjstvo »delodajalcem« zaradi golega preživetja. Razloga, da predstavniki delavskega razreda pristanejo na tovrstno življenje, ni. Drugačna družba je mogoča in neizbežna!

Programske osnove

Da bi ustvarili pogoje za bolj svobodno in razvito družbo, po meri delavske večine, Crveni svoje delo temeljijo na sledečih programskih osnovah:

Za delavsko partijo! Ideologija in politični programi vladajočih, kot tudi vseh vodilnih opozicijskih strank, se pišejo in izvajajo v interesu domačih tajkunov in imperialističnih sil, pod čigar sponzorstvom te stranke obstajajo. Potreben je neodvisen glas organiziranega delavstva, ki ga je mogoče doseči samo s formiranjem delavske partije. Ta delavska partija mora delovati složno s sindikati, kot masovnimi organizacijami razrednega boja, podpirati borbe na posameznih delovnih mestih in v posameznih izpostavah, in se istočasno boriti za sistemske rešitve in končno zmago organiziranega delavstva nad organiziranim kapitalom in njegovo državo. Da bi odbranila interese in trajno izboljšala položaj delavskega razreda, mora taka partija imeti komunističen program radikalne družbene preureditve, oziroma strmoglavljenja kapitalistične hegemonije in vzpostavitev socialistične družbe.

Za vrnitev delavskega nadzora nad sindikati! Borba za novo družbo se mora začeti pri obstoječih delavskih organizacijah. V sklopu borbe za vzpostavitev delavske oblasti, želijo Crveni, skupaj z borbenimi sindikalnimi aktivisti, vrniti delavcem odvzete pravice do stavke, sindikalnega organiziranja in kolektivnega pogajanja. V nasprotju imajo današnji sindikati koruptivno vodstvo, katerega pripadniki prej delujejo kot »šefi med delavci«, kot obratno. Da bi izkoristili borbeni potencial sindikalnih struktur, jih morajo delavci najprej vrniti pod lasten nadzor! Zavzemamo se za aktivno in masovno sodelovanje delavcev v sindikatih in redne demokratične volitve vseh sindikalnih predstavnikov z možnostjo zamenjave kadarkoli. Samo tako se lahko preprečijo spletkarjenja sindikalnih šefov za zaprtimi vrati. Plače sindikalnih predstavnikov se morajo omejiti na višino povprečne plače kvalificiranega delavca na zastopanem delovnem mestu, tako bi materialni interesi sindikalnih predstavnikov postali vezani na materialne interese delavcev. Zavzemamo se za razveljavitev vse obstoječe proti-delavske in proti-sindikalne zakonodaje, katere edini cilj je zaščita šefov in spreminjanje rednih oblik zaposlitve v začasne, pogodbene ali agencijske. Delavci ne smejo imeti iluzije, da bo povrnitev pravic do stavkanja sama po sebi zagotovila trajno izboljšanje njihovih življenjskih in delovnih razmer. Borba proti šefom je v kapitalizmu neprekinjena. Dolgoročna zmaga, k kateri mora sindikalna aktivnost stremeti, je lahko dosežena šele, ko šefi ne bodo več šefi, ko bodo delavci prevzeli nadzor nad svojimi življenji, kot tudi nad svojimi delovnimi mesti.

Za delavsko samoupravljanje in socialistično družbo! Privatizacija se je izkazala za nič drugega kot črpanje bogastva, ki ga je delavsko ljudstvo ustvarjalo več kot 40 let. To plansko uničevanje in nazadovanje celotnega območja Jugoslavije je privedlo vse naše narode na gospodarski in politični nivo prvega desetletja prejšnjega stoletja. Da bi se »približali Evropi«, smo se morali pomakniti 100 let nazaj! Privatizacija je rop! V tistih podjetjih, ki naj bi bila privatizirana legalno - seveda, v skladu z zakoni pisanimi v interesu vladajočih - so sledila odpuščanja in stagnacija proizvodnje zaradi svetovne kapitalistične krize. Kot »sejemski čarovniki«, so tajkuni menjavali meglo za naša podjetja, da bi nato ta ista podjetja pretvarjali v novo meglo in nadaljevali do naslednje žrtve! Najemali so kredite za nakup državnih podjetij, da bi nato te iste kredite vračali s pomočjo ropanja podjetij, ki so v veliko primerih končala v stečaju. Celo tako opevane in cenjene tuje investicije so se pokazale kot samo še en način ropanja našega družbenega bogastva. Enako kot domače tajkunske združbe, so se tudi tuji investitorji, kot roj kobilic, namenili da iz raznih razlogov pokupijo naša podjetja ali zemljišča v industrijskih zonah. Pri tem so obljubljali silna nova delovna mesta, z namenom da bi se prisesali na jasli državnih subvencij in davčnih olajšav. Kot vidimo, je privatizacijo surovin in profita spremljala nacionalizacija tveganja, ki je bilo tako zvaljeno na pleča države zaradi kupovanja socialnega mira. Ta trend ni samo lokalna odlika balkanskih državic, temveč je prisoten povsod, kjer se je zgodila obnova kapitalizma, kot tudi v samem srcu imperialističnega sveta, v državah kot so ZDA ali Velika Britanija. Kapitalizem je padel na vseh izpitih – ne samo iz humanosti in pravičnosti, temveč tudi iz učinkovitosti in produktivnosti. Zato se zavzemamo za povrnitev delavskega samoupravljanja in zamenjavo kapitalistične nacionalne države s socialistično samoupravno skupnostjo! Socialistična samoupravna skupnost ne sme ponoviti zgodovinske napake in prevesti delavsko samoupravljanje na zgolj upravljanje z lastnim delovnim mestom in pregovarjanje in barantanje z odtujenim in privilegiranim birokratskim partijskim aparatom. Temu modelu je zgodovina strogo sodila ob koncu 80-ih let prejšnjega stoletja. Delavsko samoupravljanje za katerega se zavzemajo Crveni mora počivati na nacionaliziranem planskem gospodarstvu, v lastništvu države, a pod demokratskim nadzorom delavskih svetov. Nacionalizacija bo zajela vsa podjetja, ki so ključna za gospodarski obstoj in razvoj družbe, kot tudi celoten finančni sektor, brez kompenzacije dotedanjih lastnikov. Prav tako bodo vsem tajkunom, ki so se obogatili na račun privatizacijske kraje družbenega premoženja, zaplenjena finančna sredstva, nepremičnine in ostale dragocenosti, katere bodo, z izjemo kulturnih dobrin, vložene v edinstven sklad za vlaganje v razvoj infrastrukture in za zagon in opredmetenje industrije ter drugih oblik ljudske dejavnosti. Enako kot nacionalizirana industrija, bo tudi ta fond pod demokratsko kontrolo delavskih svetov. Delavski sveti ne smejo biti razpršeni lokalni organi, ki so kot taki ločeni od države in predstavljajo zgolj njen dodatek. Nasprotno, ideja samoupravne delavske skupnosti katero zagovarjamo, predstavlja razkroj sistema buržujske demokracije, ukinjanje institucij parlamenta, vlade in predsednika države in prevzem celotne državne oblasti s strani delavskih svetov in organov katere bi delavski sveti delegirali. Glavna vloga teh strokovnih organov bo izdelava in izvajanje državnega razvojnega plana, v katerem bodo do izraza prišle rešitve ponujene in izglasovane iz strani demokratsko delegiranih predstavnikov delavstva in malih kmetovalcev, kot deležnikov v procesu proizvodnje dobrin in nudenja uslug, ne pa iz strani birokratov in »menadžerjev«, ki delavske kolektive obiščejo, le če jih snemajo televizijske kamere. Centralni razvoj industrije v lasti države, a pod nadzorom delavskih svetov, bo prinesel potrebno stabilnost tudi kmetijskim proizvajalcem, ki so vezani na industrijo in katerim bo industrija tako omogočila stalen odkup surovin po cenah, ki ne bodo enostavno določene, temveč dogovorjene preko skupnega dela predstavnikov delavskih svetov in združenj kmetovalcev. Današnja družba zahteva nenehen intenziven razvoj kmetijstva, kar vključuje konsolidacijo kmetijskih površin. Zato se zavzemamo za postopno integracijo malih posestev v kmetijske zadruge in kmetijsko-industrijske kombinate, s posebnimi ugodnostmi za odkup in davčnimi olajšavami za vse kmetijske proizvajalce, ki bodo na takšno integracijo pristali.

Za demokratično narodno sodstvo! V sklopu vzpostavljanja socialistične samoupravne družbe se zavzemamo za neposredno in demokratsko imenovanje sodnikov in javnih uslužbencev, kot tudi za pravico volilnega telesa do takojšnjega odpoklica funkcionarjev z dvotretjinsko večino glasov. Zavzemamo se za ukinitev privatnih birokratskih krvosesov, kot so recimo »javne« - ampak dejansko privatne – notarske službe in izvršitelj in prevzem njihovih združenj s strani demokratsko delegiranih sodnih uslužbencev, ki bodo plačani glede na strokovno usposobljenost, medtem ko bo vsakršno zaračunavanje uslug strankam strogo prepovedano. Zavzemamo se za ustanavljanje posebnih narodnih sodišč, ki bi se ukvarjala z revizijo prisilnih plačil delavskih družin in vračanjem lastnine zaplenjene na osnovi sumljivih kreditov in drugih malverzacij.

Za polno zaposlitev in prerazporeditev bogastva v interesu delavske večine! Delavci danes delajo v nečloveško dolgih izmenah, pod garaškimi pogoji dela, kjer se iz njih dejansko črpa vsak atom moči. Istočasno se vse večji del bogastva, ki ga delavci proizvedejo, odliva v privatne žepe, s čimer se prepad med peščico bogatih in ostankom naroda povečuje iz leta v leto. Nikakršno presenečenje ni, da v takih razmerah rastoče socialne ogroženosti na deset tisoče mladih delavcev zapušča območe nekdanje Jugoslavije in odhaja v ekonomsko begunstvo na Zahod. Zavzemamo se za povečanje minimalne plače na znesek, ki bo zadovoljeval vse osnovne potrebe modernega človeka in povprečne družine. Prav tako se zavzemamo za uvajanje maksimalne dovoljene plače vodstvenim kadrom podjetij, ki naj ne preseže razmerja 4:1 znotraj enega podjetja, kot tudi za omejitev dohodkov vsem državnim funkcionarjem, kateri ne bodo presegali povprečne plače visokokvalificiranega delavca. Nezaposlenost se ne sme manjšati na račun izgona delavno sposobnega prebivalstva, temveč z manjšanjem obsega dela sorazmerno s številčnostjo delovne sile in omogočanjem prostovoljne starostne upokojitve v 55. letu starosti, vezane na strokovno usposobljenost delavca, a brez vsakršnih krčenj v odnosu na delavni staž, glede na to da je dobršen del naših delavcev že leta zaposlovan »na črno«. Da bi se razbremenili gospodinjski proračuni, se zavzemamo za ukinitev DDV in podobnih dajatev, ki večino bremena javnih financ prenašajo na pleča ljudi z najmanjšimi prihodki. Namesto tega, se zavzemamo za progresivno obdavčitev vseh gospodarskih subjektov. Večji prihodki morajo pomeniti tudi večje prispevke proračunu. To bo v prvi vrsti pomenilo, da bo največji del državnega proračuna izviral iz dobičkov najuspešnejših samoupravnih podjetij, kar bo dolgoročno ustvarilo pogoje za zmanjšanje davčne obremenitve fizičnih oseb. Zavzemamo se za prenehanje odplačevanja javnega dolga, s čimer se denar delavnih ljudi koristi za odplačevanje tajkunskih in birokratskih dolgov ter za preusmeritev vseh za to namenjenih sredstev k zagonu in razvoju industrije in infrastrukture.

Za emancipacijo žensk in kolektivizacijo domačega dela! V sistemu v katerem delavski razred izdvaja ogromno količino časa da bi sebi zagotovil zadovoljitev minimalnih potreb sodobnega človeka, na ženske praviloma pade dodatno mukotrpno breme neplačanega domačega dela. Opravljanje hišnih opravil se od ženske danes pričakuje brez obzira na to, kako zahtevno je njeno delovno mesto in koliko ur preživi na njem. Na samem delovnem mestu so ženske pogosto žrtve raznih oblik spolne diskriminacije. Ženske so od malih nog učene in pripravljane, da sprejmejo in trpijo dodatno ekonomsko izkoriščanje, nižjo ceno delovnega časa in daljši delovni čas, katerim so bolj izpostavljene kot moških, ker je na njihove prihodke praviloma vezano preživetje otrok ali nebogljenih staršev.Poleg dodatnega ekonomskega izkoriščanja, so delavske ženske, zaradi šibkejšega ekonomskega položaja, zelo pogosto tudi žrtve raznih oblik spolnega poniževanja na delovnem mestu, kjer se od njih pričakuje da trpijo poseganje v intimo in neredko tudi da prenašajo seksualna namigovanja iz strani buržujev, njihovega vodstvenega kadra, pa tudi od zaostalih in primitivnih elementov med delavskimi moškimi. Takšne razmere na delovnem mestu, kot tudi vpliv izobraževanja, imajo za cilj siljenje žensk v poklice kateri se smatrajo za tradicionalno ženske, ali celo izhod žensk iz delavske sile in s tem vzdrževanje s strani premožnejših moških, tako preko poroke, kot tudi preko različnih oblik prostitucije. Ker ne želijo biti dodatek stroju in moškemu, mnoge delavske ženske pristanejo biti dodatek samo moškemu, kar za posledico nosi normalizacijo in naturalizacijo ženske podložnosti moškemu. Poskusi izhoda iz tovrstnih naturaliziranih odnosov pogosto naletijo na moralne obsodbe iz strani skupnosti, kot tudi na fizično preprečevanje svobode in dostojanstva žensk včasih tudi s smrtnimi posledicami. Kapitalizem ne samo da ni v stanju, da delovno žensko dokončno osvobodi iz pregovorne kuhinje, temveč ji cinično, pod pretvezo osvoboditve, nudi izbor, kdo jo bo in za koliko časa, izkoriščal. Še več, ženska potlačenost je tudi sama postala blago! Dvojno izkoriščanje delavnih žensk danes izrabljajo svetovne buržujke za promocijo svojih blagovnih znamk – zgrajenih iz krvi in znoja žensk iz nerazvitega sveta – kot model ženske emancipacije! Poleg njih, cela vrsta neoliberalnih profitarjev iz nevladnega sektorja živi od odvračanja borbe za emancipacijo delovnih žensk v celoti k borbi za humanitarno pomoč in nego za sorazmerno majhno število žensk, na račun katerih prejemajo sredstva iz kapitalističnih fundacij. Na žalost se nekateri, ki sebe smatrajo kot delavsko levico, danes zavzemajo za plačano hišno delo. Takšen model ni samo utopičen, ker je kratkega roka trajanja in vzdržen le v obdobjih ekonomske rasti, temveč je tudi globoko reakcionaren, ker teži k krepitvi ekonomske osnove za podložnost ženske moškemu, t.j. za krepitev patriarhalnosti družbenih odnosov. Mi zavračamo takšne lažne rešitve in polutanske ukrepe. Zavzemamo se za podružabljenje hišnega dela z izgradnjo vsem dostopnih vrtcev, dnevnih bivanj za otroke, delavskih menz, javnih pralnic in izobraževalno-rekreacijskih centrov za otroke vseh starosti, kar bi osvobodilo žensko in celotno družino od vseh razen najosnovnejših oblik hišnega dela. Zavzemamo se tudi za pravico do plačanega menstrualne bolniške in pravico do nosečniškega in porodniškega dopusta v trajanju enega leta. Ženska pravica do splava, brez odvečnih administrativnih preprek, je ključnega pomena za javno zdravje. Nikomur ne bomo dopustili, da to pravico ukine, bodisi preko zakonodaje bodisi preko hinavskega »ugovora vesti«. Zavzemamo se za maksimalno možno finančno olajševanje ločitev, po katerem bi vse stroške ločitve krila država po strogo reguliranih cenah. Zavzemamo se tudi za javno financirano izgradnjo sprejemnih centrov za žrtve nasilja v družini, v katerih se žrtve ne bi samo ščitile, temveč bi se fizično in psihično usposabljale za samoobrambo in skupno obrambo od nasilnežev in nadlegovalcev. Ukrepi, ki jih predlagamo zahtevajo znatno število javnih del in tako poleg ustvarjanja ekonomske osnove za žensko emancipacijo, podrazumevajo tudi odpiranje velikega števila novih delovnih mest v raznih sektorjih, katerih sodelovanje je neobhodno za njihovo izvajanje. Demokratičen in samoupravni nadzor nad delovnimi mesti ima prav tako pomembno vlogo pri emancipaciji žensk. S sodelovanjem v delavskih svetih si bodo ženske same izborile svoje mesto v politiki brez ponižujočih spolnih kvot in naslanjanja na tajkunsko financiranje.

Za enakopravnost LGBT populacije! Tudi po dveh ali treh desetletjih kapitalistične »demokratizacije« jugoslovanskih držav in organiziranjih številnih parad ponosa, LGBT populacija ostaja diskriminirana in ogrožena. V očeh države LGBT populacija nima pravice do poroke, in s tem tudi nima pravice do nasledstva v primeru smrti partnerja kot tudi nima pravice do posvajanja otrok. Rušitev tradicionalnih - represivnih – spolnih vlog, je mnogim konservativnim politikom, javnim osebnostim in pripadnikom cerkve povod, da predstavijo LGBT populacijo kot ljudi nujno nesposobne za starševstvo in vzgoj otrok. LGBT osebam se otežuje zaposlovanje in vsakodnevno življenje, kar se še posebej odraža v primeru transspolnih oseb, zaradi očitnosti njihovega stanja. Buržujski politiki se do LGBT populacije obnašajo dvolično. Najbolj reakcionarni med njimi se držijo vrednot tradicionalne nuklearne družine, v kateri se ne preizprašuje povezava med seksualnostjo in spolnimi vlogami – mož naj bo »glava družine«, ki ščiti, hrani in dela za dobrobit družine, žena naj rojeva in vzdržuje družino in gospodinjstvo, otroci pa naj bodo njihova privatna lastnina, pohištvo za hvaljenje okolici in poligon za starševske ambicije in izživljanje neuresničenih sanj. Tisti, ki se od tovrstnega razumevanja odmikajo, morajo, v očeh reakcionarjev in tradicionalistov, biti zavrženi. Po drugi strani je liberalno krilo buržoazije pripravljeno da LGBT osebam ponudi določene pravice – a pod pogojem da se LGBT populacija vključi v tradicionalne družinske odnose in, namesto da jih ruši, postane eden od njihovih stebrov. Liberalno krilo buržoazije želi legalizacijo homoseksualnih porok – a tako, da le-ti odražajo vrednote in represivne odnose heteroseksualnih zakonskih zvez. Liberalno krilo buržoazije želi tudi legalizacijo spremembe spolne identitete – a le kot orodje za afirmacijo spolnih vlog in redukcijo moške in ženske nravi na ideološko diktaturo moškosti in ženskosti, kot tudi za negiranje biološke baze za dvojno izkoriščanost žensk v razredni družbi, s čimer se posredno negira tudi samo dejstvo dvojnega izkoriščanja žensk. Komunisti se ne držijo krčevito nuklearne družine, kot to počnejo predstavniki meščanski strank in organizacij. Mi zakonsko zvezo, nuklearno družino in aktualne spolne vloge vidimo samo kot prehodne pojave, sestavne dele kapitalističnih lastninskih odnosov, ki bodo s preseganjem kapitalizma tudi sami postali preseženi. Mi komunisti podpiramo legalizacijo homoseksualnih porok in posvajanje otrok s strani homoseksualnih parov, ampak ne kot privilegij rezerviran za predstavnike višjega srednjega razreda in buržoazije, temveč kot pravico delavcev in delavk iz LGBT populacije. Da bi LGBT delavci lahko uresničili svoje pravice, morajo živeti v državi, ki vsem staršem nudi vso neobhodno finančno, infrastrukturno in vzgojno-izobraževalno pomoč. Kot tudi v primeru heteroseksualnih družin, mora biti hišno delo v LGBT družinah prav tako podružabljeno in skrb za otroke ne sme biti samo breme dveh oseb, ker je v takih primerih ena od njih praviloma pogosteje vezana za gospodinjstvo. Skrb za otroke mora biti odgovornost celotne družbe. Naše zavzemanje za vsem dostopno in javno financirano, brezplačno, zdravstvo podrazumeva tudi zavzemanje za polno dostopnost neobhodnih terapij in tretmajev za transspolne osebe, kot tudi za olajšanje procesa zamenjave imena pri spremembi spola.

Brezplačno in kakovostno šolstvo za vse! Z uvajanjem šolnin in zmanjševanjem dostopnih mest v učilnicah in predavalnicah, kot tudi z uvajanjem plačevanja medicinskih uslug, sta zdravstvo in šolstvo postala luksuz za bogataše in njihove potomce in ne obča pravica. Zaščitimo izobraževalni sistem od vpliva zasebnega kapitala in podleganja tržni logiki! Tržna usmeritev šolstva in izobraževalne skuposti dolgoročno ogroža civilizacijski razvoj naše družb, ker so naši učenci, študenti in strokovnjaki tako obsojeni na reprodukcijo že obstoječih tehnologij, da bi bili s tem kratkoročno finančno zanimivi za kapitalistične sponzorje. Takšen položaj, poleg očitne ekonomske ranljivosti za posameznike, povzroča tudi veliko dolgoročno škodo našemu gospodarstvu, ker ovira, ali celo v popolnosti zavira izobraževalne in tehnološke inovacije, kar nas dela odvisne od imperialističnih centrov, ki težijo k temu, da vsa nova odkritja in inovacije jemljejo kot lastne privilegije in orodja za držanje perifernih držav v stalni tehnološki, in s tem tudi finančni, odvisnosti. Poleg tega je potrebno prenehati z zmanjševanjem vlaganja v družboslovne znanosti in minimaliziranjem njihovega družbenega pomena. Vulgarna balkanska logika – »kdaj bom pa to sploh rabil?« - zanemarja dejstvo, da je poznavanje družboslovnih in humanističnih znanosti ključnega pomena za razvoj kritičnega pogleda na svet, in s tem zadovoljivega udejstvovanja posameznika v družbenem življenju, kot tudi obrambe interesov posameznika in njegove skupnosti. Zavzemamo se, da bi osnovne in srednje šole imele poseben poudarek na razvijanju kritičnega mišljenja in socializaciji otrok in mladih skozi udejstvovanje v lastnih demokratičnih strukturah znotraj izobraževalnih ustanov. Zavzemamo se tudi za državno lastništvo nad vsemi izobraževalnimi ustanovami in njihovo podložnost demokratskemu nadzoru delovanja učiteljev, učencev in študentov. To je edini način da šolstvu povrnemo dostojanstvo, ki ga danes načenjajo razne trgovine za diplome, ki se izdajajo za »privatne univerze«! Zdravstvo in farmacija morata prav tako biti pod državnim lastništvom in pod demokratskim nadzorom svojih delavcev, osvobojeni od pritiskov tržnega in profitnega motiva. Današnja tržna usmerjenost zdravstva in farmacije je načela zaupanje v njihovo kakovost in s tem zaupanje ljudstva v standardno medicino. Ta val nezaupanja so zajahali razni mazači in prevaranti, ki ljudem s težkimi zdravstvenimi tegobami zaračunavajo visoke zneske za lažne oblike zdravljenja, ki so v najboljšem primeru nekoristne, v najslabšem pa celo smrtonosne. Celo tiste nekoristne prestavljajo napad na zdravje in življenje obolelih, ker so pogosto opremljene s pozivi k izogibanju standardni medicini, s čimer se paciete nagovarja, da opustijo edino realno možnost za ozdravitev! Mazaštvo mora biti strožje sankcionirano, a vendar to ni dovolj, da bi se ga dokončno znebili. Potrebno je povrniti zaupanje v standardno medicino in farmacijo, kar je mogoče edino tako, da se te stroke osvobodi profitnega motiva. Zato se zavzemamo za nacionalizacijo zdravstva in vlaganje v razvoj državne farmacevtske industrije, pod nadzorom delavskih svetov.

Bratstvo in edinstvo – za svoboden kulturni razvoj naroda in narodnosti! Kapitalistična ideologija multikulturalizma je privedla do tega, da narodi (danes nacije) in narodnosti (danes nacionalne manjšine) v naših prostorih stremijo k ločenem in odmaknjenem življenju in da svojo nacionalno pripadnost vežejo na okostenele in preživete obrazce, ukoreninjene v izkrivljenih in romantičnih nacionalnih mitologijah, ki se danes prodajajo kot zgodovina. »Ohranjanje identitete« je danes cinična puhlica, s katero se ljudstva prepričuje, da bodo tem bolj avtentična in kulturna, čim bolj so konservativna in zaostala, kot da je kultura nekakšen mrtvec, nekakšna prikazen iz preteklosti, ki preganja današnje generacije. Za komuniste kultura ni nikakršna prikazen in nikakršen okosteneli fosil iz izmišljene preteklosti. Kulturni razvoj vsakega naroda je predvsem stalno širjenje kulturne dediščine skozi ustvarjanje novih in svežih umetniških izrazov in stalno bogatenje maternega jezika z novim besednjakom razvitim iz novih idej in odkritij sodobne družbe. Svoboden kulturni razvoj nacionalnih manjšin se zato ne sme izroditi v poniževalno in komično prežvekovanje »starodavnih« običajev, temveč mora dopuščati dostopnost novih trendov v umetnosti, izobraževanju in znanosti. Zato se zavzemamo za pravice vseh pripadnikov nacionalnih manjšin do brezplačnega šolanja v materinem jeziku na vseh nivojih, ki bi vključevalo tudi redne ekskurzije v matične države. Ker vsaka kultura najbolj napreduje ravno pri izmenjavi idej in pogledov z drugimi kulturami bo delavska država organizirala redna srečanja različnih nacionalnih skupnosti, podpirala kulturno in jezikovno izmenjavo, kot tudi redno prevajanje literarnih in znanstvenih dosežkov in izdajanje večjezičnih publikacij. Osnovni pogoj za projekte vezane na kulturni razvoj je seveda materialni razvoj in zagotovljena preskrbljenost delavcev vseh nacionalnosti. Skupna ekonomska blaginja je temelj na katerem bomo z medsebojnim učenjem presegli posamične konservatizme in usposobili to in vse bodoče generacije, da skupaj in pod enakimi pogoji doprinese k razvoju svoje in bogatenju drugih kultur, iz česar se bo sčasoma rodila edinstvena kultura celotnega človeštva.

Za orožje v rokah naroda, ne plačancev! Delovno ljudstvo se za obrambo ne sme zanašati na tuji bič, temveč se mora biti sposobno obraniti samo! Menimo, da je neobhodno ukiniti tiste organe nasilja, katerih namen je v prvi vrsti branjenje režima od ljudstva, pri čemer se v ta namen troši velik del državnega proračuna. Zaradi tega se zavzemamo za ukinitev profesionalne vojske, za razpustitev interventnih in specialnih enot in vseh drugih enot tega tipa, kot tudi za prepoved dela vsem zasebnih varnostnim agencijam, lokalnim milicam in drugim podobnim formacijam. Namesto teh formacij je potrebno uvesti vojaško usposabljanje in vojaško-policijske obveznosti za vse polnoletne in vojno sposobne državljane ne glede na raso, narodnost, versko izpoved, spol, seksualno orientacijo ali spolno identiteto. Zavzemamo se tudi za uvedbo izobraževanja o rokovanju z orožjem, kot obveznega predmeta v srednjih in višjih šolah in na fakultetah, po zgledu na nekdanji sistem splošne narodne zaščite in družbene samozaščite (ONO in DZS), z vsemi nujnimi izboljšavami in posodobitvami.

Proti privilegijem verskih skupnosti! Verske skupnosti vse bolj in bolj pridobivajo na vplivu na račun bede, panike in obupa ljudstva, ki mu nudijo lažne obljube o »skladnem življenju« in sreči po smrti, če se podredijo njihovim zaostalim vrednotam in pravilom. Kot rezultat tega so ljudje začeli zavračati znanje in kulturo kot vrednote in na njihovo mesto pripeljali razne psevdoznanstvene teorije, praznoverja, verovanja v čudeže in razne oblike verskega fundamentalizma. Istočasno se vse te organizacije bogatijo na račun donacij raznih novopečenih bogatašev, ki so za takšno stanje v prvi vrsti odgovorni. Povrh vsega tega, svečeniki in duhovniki po letih »službovanja« v poneumljanju naroda in sejanju straha in negotovosti dobijo državne pokojnine, plačane iz naših davkov, pa če smo verni ali ne! Med tem ko nam pridigajo skromnost in poslušnost, se sami bahajo in petelinijo s čimer žalijo moralo in zdravo pamet naroda! Medtem ko so jih polna usta trpljenja svojih vernikov v rokah »tistih drugih«, z lahkoto najdejo skupni jezik z verskimi voditelji teh drugih, ko se treba dogovoriti za deljenje državnega denarja! Ne dopustimo jim, da se predstavljajo kot taki s pomočjo svojih partnerjev iz državnega vrha! Zavzemamo se a popolno prenehanje vmešavanje cerkve in drugih verskih skupnosti v državne zadeve in za ukinitev verske indoktrinacije mladoletnikov v državnih šolah, za prekinitev državnega financiranja vseh verskih skupnosti, za uvedbo davka na cerkveno zemljišče, za revizijo poslovanja vseh verskih skupnosti, za zaplembo vseh materialnih dobrin, ki niso potrebna za opravljanje verskih obredov, za prepoved dela vseh organizacij, ki promovirajo verski fanatizem.

Za obnovo Socialistične Federativne Republike Jugoslavije in snovanje Balkanske Socialistične Federacije! Razbitje Socialistične Federativne Republike Jugoslavije je predstavljalo civilizacijski korak nazaj za vse njene narode in narodnosti. Nacionalizem in bratomorne vojne so služili novopečeni vojno-dobičkarski buržoaziji, ki je nastala iz delov birokracije ZKJ, menedžerjem družbenih podjetij, njim bližnjim kriminalnim krogov in krogom blizu tujega imperializma za prelivanje družbene lastnine v svoje zasebne žepe, medtem ko je delovna večina dobila samo zmanjšanje kvalitete življenja v vseh pogledih. Medtem ko so se narodi vojskovali, so se dobičkarji bogatili! Medtem, ko je delavec ubijal delavca, so šefi mirno trgovali! Danes je jasno, da razkosane nacionalne države na Balkanu ne predstavljajo rešitve nacionalnega vprašanja in suverenosti ter da še v manjši meri nudijo pot k napredku. Z razbitjem bivše skupne države smo pridobili predvsem povratek v socialno bedo, politično podrejenost in ekonomski status neo-kolonij. Navkljub desetletjem tako imenovane nacionalne samostojnosti imajo danes vse balkanske države manj suverenosti in manj možnosti razpolaganja s svojimi dobrinami kot v bilo katerem obdobju po 2. svetovni vojni. Pod imperialistično okupacijo NATO, EU in njihovih zaveznikov in pod pritiski Rusije in Kitajske škorenj globalnih kriminalcev pritiska enako na vse delovne ljudi, kakršne koli vere ali nacionalnosti, dokler se pereče socio-ekonomske težave pometajo pod preprogo s pomočjo nacionalistične propagande, ki je vedno naperjena proti sosedu, a nikoli proti imperializmu. Nacionalno vprašanje je vedno v osnovi ekonomsko vprašanje. Brez ekonomske negotovosti nacionalisti ne morejo naperiti narodov enega proti drugemu. Balkanski polotok ne predstavlja samo geografsko temveč tudi ekonomsko in kulturno celoto. Balkanski narodi so vezani eden na drugega z industrijskim, infrastrukturnimi, trgovinskimi in kulturnimi vezami. Ta vezanost pomeni v kapitalizmu večno konkurenco in stalne spore, tako odkrite kot prikrite. Zato je rešitev nacionalnega vprašanja na Balkanu mogoča samo s skupnim organiziranjem in sodelovanjem vseh ljudi ki živijo od lastnega dela, pri obrambi skupnih interesov in izgradnji socialistične federacije, v katero so delavci vseh narodov vstopili prostovoljno, z izražanjem demokratične volje in z upoštevanjem pravice vseh narodov do samoopredelitve. Naše zavzemanje za socialistični Balkan na nikakršen način ne vključuje prisilne priključitve naroda, ki bi želel samostojno graditi svojo prihodnost. Nasprotujemo ekspanzionističnim in šovinističnim težnjam vseh balkanskih držav in pozivamo k uporu proti vsakršnemu poskusu, da bi se balkanski narodi zopet pošiljali v klavnico na tuj račun. Uprimo se šovinističnemu strupu, s katerim nas zastrupljajo naši vladajoči razredi! Skozi skupno borbo delovnih ljudi pozivamo vse narode Balkana k izgradnji enakopravne zveze socialističnih samoupravnih skupnosti - Balkanske Socialistične Federacije.

Za izgon imperializma iz Balkana! Kakor nasprotujemo šovinizmu lokalnih vladajočih razredov, tako tudi nasprotujemo kolonialni okupaciji balkanskih držav s strani imperialističnih sil, v prvi vrsti članic EU in NATO in njihovih zaveznikov Turčije, Saudske Arabije, ZAE, Južne Koreje in tudi njihovih imperialističnih rivalov kot sta Kitajska in Rusija, ki ravno tako sodelujeta v brutalnem ropanju naših dobrin, naše industrije in naših kmetijskih površin, medtem ko na najbolj grozne načine ponižujejo naše delavce! Pri tem so jim najbolj v pomoč prav perjanice lokalnega nacionalizma, ki prav tekmujejo v uslužnosti svojim tujim gospodarjem, kdo bo svoj narod najboljše označil kot »len«, »neodgovoren« ali »nezrel« , s čimer opravičujejo svoje sramotno klanjanje pod pritiski tujcev. Združimo se v revolucionarni boj in s skupnimi močmi preženimo imperialistične kolonizatorje iz Balkana! Za izstop jugoslovanskih in balkanskih držav in zločinskega NATO pakta in vseh njegovih vojaških in političnih iniciativ!

Proti Evropski uniji – za socialistično Evropo! Izrazi »Približevanje Evropi, »evropska pot«, »tranzicija« ali »evropske integracije« danes ne pomenijo nič drugega kot politiko uvajanja logike profita v vse pore družbe in odpiranje našega gospodarstva za krajo iz strani multinacionalk preko izsiljevalskih sporazumov in neenakih odnosov blagovne izmenjave. Mi se ne želimo povezati z Evropo bruseljske demokracije, niti z Evropo bank in multinacionalk, katerih interese bruseljska birokracija brani. To ne pomeni da smo izolacionisti. Nasprotujemo tudi desničarski bajki o »Evropi narodov«. Kapitalizem je privedel do zastarelosti nacionalne države, komunizem pa bo njen obstoj dokončno privedel h koncu. Skladno s tem želimo edinstveno Evropo, ampak Evropo delavcev. To je Evropa ki se danes dviga v vse množičnejših socialnih uporih proti sistemu kraje in izkoriščanja imenovanem Evropska unija. Skozi sodelovanje s komunističnimi in drugimi levičarskimi in sindikalnimi organizacijami, kot tudi z masovnimi socialnimi gibanji na Balkanu in v preostanku Evrope bomo obranili delavske pravice in prevzeli oblast za delavski razred.